If I would tell you
how much you mean to me,
I think you wouldn’t understand it.
So I wait, I wait
until this day comes,
when you will understand me.

But I can’t help myself,
I can’t stop myself.
I am going crazy
and I can’t stop myself.
Can I control myself?
I am going crazy.

And I love you,
I want you.
I wanna talk to you.
I wanna be with you.
And I love you,
I want you.
I wanna talk to you.
I wanna be with you.

I cannot change it,
I’m sure not making it.
One big hell of a fuss,
I cannot turn my back.
I’ve got to face the fact
life without you is hazy.

Kiss me, thrill me, don’t say goodbye.
Hold me, love me, don’t say goodbye.
Oh oh oh, don’t say goodbye.

But I can’t help myself
and I can’t stop myself.
I am going crazy,
I cannot turn my back .
I’ve got to face the fact
life without you is hazy.

(~Kelly family)

..Tako polna vtisov iz Stične sem, da ne vem niti kje bi začela.. Četrtek.. dan ko se mi je vse tooook grozno vleklo.. do 16h, ko sem končno lahko šla od doma. Vlak.. enkrat za spremembo prazen (na poti v šolo in nazaj je ponavadi poln) nas je pripeljal do Ljubljane, naprej pa smo nadaljevali z naslednjim.. do Ivančne Gorice. Tam so v najbližji slaščičarni najprej sledila sladka presenečenja , da smo lahko nadaljevali s hojo proti Stični.. Na začetku smo se odpakirali, sledila je večerja. In po njej spoznavni večer, kjer smo se dodobra spoznali in nasmejali.. Petek.. Brrrr, brrrrr, o joj, ura je že 7.00.. jst bi pa še mal pospala.. Molitev, zajtrk in potem delooooo.. Petek je bil dan fizičnega.. Delali smo vse. vmes pa je vsake toliko prišla kakšna pavzica. med eno tako sta bili dve klopci polni tehnikov, ki smo si izposodili in prebrali Priročnik za zaljubljene.. Zvečer za piko na i postavili 30 stojnic in se že rahlo utrujeni poveselili ob dobljenih majčkah.. Stična.. kaj kmalu. v pričakovanju. samo še ena noč in v tej noči je nujno potrebno dobit energije za cel sobotni dan. no ja.. bolj malo je bilo te noči. sobota. še vsi zaspani smo skakali za zadnjimi malenkostmi.. deljenje brošur, vmes pa nas je zabaval Matic s svojimi provokativnimi besedami.. Potikali smo se gor pa dol, pa… in cel dan delali na polno, uspelo pa se nam je še poveselit.. Stična je bila letos nekaj norega.. najboljši občutek, ko kar naenkrat vsi grejo, ti pa ostaneš tam sam.. in pospravljaš.. ve kar vidiš.. in potem ko ne moreš nič več, ugotoviš da je fertik. finito. in pol sledi žur- after party.. ogled slik, fuuuul pic, sladoled, pol pa nisi več sposoben držat učk odprtih in greš spat.. in zbudila sem se v današnje jutro, kjer mi ni blo nič jasno.. kako, Stične je že konec.. ne, nič več ni treba.. nočeeeem.. in sedaj.. sedaj utrujeno počivam, poslušam ta nov cd, pišem blog po prib. pol leta in razmišljam al bi šl pod tuš, al v postlo, al za knjige.. :/

Hvala vsem, zarad katerih mi je blo toook zlo noro (Ja Jasna, med drugim mislem nate ).. hvala Maticu za besede: Ko vas bodo vsi napadali, češ, vi ste tehnična, vi niste nič, črnci, ki samo delate, ko se vam bodo smejali in posmehovali, pojdite do animatorja oz. do tistega ki vam to reče, ga objemite in mu recite:”Glej, tudi ti boš nekoč lahko del tehnične ekipe.. ” in za.. “Hvala za obisk in lepo pozdravljeni naslednje leto, ko bomo namesto priročnikov delili fante..” Hvala za nasmehe in objeme od ene par ljudi, ki so mi segli v srce.. Hvala za vikend, v katerem sem se zabavala kot že dolgo ne.. pa nagarala tud.. ampak sem neizmerno srečna!

–>

Počasi se bo naša volja, tudi preko vzponov in padcev, okrepila in znova bomo našli mir in veselja srca.

   Ko utihne glas, vse odplava stran, ko preprosto sem,

   v sebi iščem dar, majhen dar za Té, da nasmehneš se.

   Prinašam več kot le glas, ker to je, kar želiš,

vsak moj utrip srca,  več, kot na prvi pogled

govori moj obraz. Gledaš me v srce!

   Odkrivam spet svoje hrepenenje, v mojem bistvu si Ti,

v središču si Ti, Jezus.

Odpusti mi moje vse napake, vem, da bistvo si Ti,

moje bistvo si Ti, Jezus.

Kralj vse večnosti, ne vem, kaj naj Ti dam, kaj sega do neba.

Le moj glas srca, vse, kar sem, si Ti, prvi dih sveta.

Prinašam več kot le glas, ker to je, kar želiš,

vsak moj utrip srca, več, kot na prvi pogled

govori moj obraz. Ti gledaš me v srce!

Dajte Gospodu čast njegovi mornarji,

pojte mu slavo, pojte mu vse živali..

Slavite le njegovo sveto ime

in z vami poje naj zdaj vsak srce..

Pohojam travo in te slišim..

S trganjem trave se te spomnim,

rado slavi te tud letalo,

ko udarjam s šibo ti si bliiiizuuuu..

Kolikor se trudim pa se mi nekako ne da in ne da več.. Oh, ko bi le imela čas za stvari, ki so mi blizu..

Rojena v napačnem svetu.
So mar to le sanje? In sem
jaz le privid, zla slutnja, ki
se še ni zgodila? Se bom
zbudila iz svojega življenja
in nehala sanjati? Zakaj
sem popolna neznanka?

Odpiram okno, sebe, svet.
Da grem naprej, k sebi, v svet.
Naj užijem strast, sebe, sveta!

Vse, prav vse mi je jasno.. Pa imam v mislih nekaj drugega, nejasnega, nepoznanega in nekaj nerealnega.. Pa še zmeraj.. Noče in noče stran.. In ko mislim, da je že vsega konec, da se obrača na bolje, glej, že spet privrejo na plan misli, še bolj globoke kot tiste prejšnje.. Si rečem, da to ni nič, a ne morem mimo, ne da bi priznala, da si lažem.. Verjamem da bo bolje in tudi čutim, da se počasi prevrača v spomin.. samo kaj, ko je nekaj bilo.. In to nekaj mi ne gre iz glave..

Ah.. sanje..

PS. Naslovi nekako sploh nimajo veze napisanemu..

Po 9h urah in 40 minutah se počutim veliko bolj utrujeno kot včeraj po 2h urah spanja.. Ta trenutek od pisanja romanov ne bo nič, ker sem preveč zaspana še, da bi lahko jasno gledala v ekran, bom pa (upam da) v teku dnevu razpisala tale sestavek..

..In vrnil se je smeh.. Ure nedolžnega smeha so spet tukaj.. Nekaj najlepšega in najpopolnejšega.. Pa taka predanost.. V objemu najdražjega.. Oh, kako je lepo..

..Bum bum, bum bum, bum bum.. Oooo, danes, danes.. Bum bum, bum bum, bum.. Ooo, samo še tri ure.. Bum bum, bum bum, bum.. Naj bo že hitro konec.. Ne sledim, ne moreeeem.. Neee.. Bum bum, bum bum, bum.. Samo še ena ura.. O, ne.. Bum bum, bum bum.. Ojej, gremo.. Bum, bum, bum.. Aaa, glej.. Bum, bum, bum..

..A to je to? Ma ne no.. buuuuum, buuuuum, buuuuum..

..In kako malo je potrebno, da se mi dan obrne na glavo.. En sam dogodek lahko tvoj velik obup in globoko žalost spreobrne v najlepši nasmešek na obrazu.. Ena sama oseba, ki prižge plamen upanja v tvojem srčku.. Ostali te pa samo opazujejo in se čudijo tvojemu nenadnemu preobratu.. Ti pa žariš in žariš in s svojim smehom okužiš še toliko in toliko drugih ljudi.. Sreča pa ostane.. In te razveseljuje še dolgo po tem, ko je spomin na srečen dogodek že zdavnaj izginil.. Res, kako malo je potrebno, da ti da nekdo vedeti, da nisi sam v množici brezizraznih obrazov.. Da še obstaja nekdo, ki te pozna in ki te zna osrečiti.. Pa čeprav se ta dotična oseba tega ne zaveda in verjetno se ji niti ne sanja, da je naredila nekaj čudovitega.. Pa je bilo to zgolj (največ) 4 minute in le nekaj besed.. O, hvala Bogu, da na tem super lepem planetu še živijo tako čudoviti ljudje..

.. In po vsem tem, kar sem doživela, mi je v glavi oznanjalo besedilo pesmi.. “Pridi polepšaj mi ta dan, dan, ki se začne, ko jutro se rodi.. Upanja malo mi daj, da bom verjela v ljudi..”

..Kaj vse bi storila, le da enkrat bi me še objel.. Ljubi me ljubi, prosim, imej me rad.. Naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat.. Le tebe si želim, vzemi me, dala ti bom vse.. A ko se zjutraj zbudim nočem biti več dekle.. (~Čuki - Ljubi me ljubi)

..Tako lepa, a tako z žalostjo nabita pesem.. Oooo..