Biser si. in to boš ostal. zaprt v školjko. nihče ne bo nikoli izvedel, kaj imam zaprto v lupinici. to bo moja mala skrivnost. neizrečena.

..Naslov današnjega eseja pri maturi iz angleščine.. Naslov, ki sam po sebi da misliti.. Res je.. Slovenci imamo tak lep pregovor, da je smeh pol zdravja.. Polovico že imamo.. No, drugi del pa lahko najdemo v alternativni medicini, zdravilih, športu, sadju, bla bla bla.. Ampak kljub vsemu. Smeh odnese polovico, ostalo se porazdeli med vse ostalo.. In zakaj se torej ne smejimo 25 ur na dan? Ljudje smo čudna bitja. In premalokrat pokažemo tisto optimistično plast osebnosti. Optimisti premagujejo težave brez stresa, predvsem pa brez slabih posledic.. In trdim lahko, da se v povprečju tudi precej več smejijo.. Če pa smeh (druženje s prijatelji) koristno povežemo s sprehodom v naravi, ubijemo dve muhi na en mah - smejimo se, zraven pa še poskrbimo za fizično kondicijo.. Je res tako težko?
Je pa dejstvo, da smeh vseeno ne reši vsega. Če si zlomiš roko pač potrebuješ zdravnika. Če imaš visoko vročino obenem pa še hud glavobol, verjetno nihče ne pomisli na smeh, ampak samo na tablete, ki ga bodo rešile muk.. Ampak zdravila (tablete, sirupi) imajo svoje slabe plati (so v veliki meri tudi škodljive + drage).. Smeh pa, kdo ne verjame?! Zaston je.. In ne glede na vsa sredstva, ki nas držijo pokonci v stresnih trenutkih - oslabljenih imunskih situacijah, smeh je VEDNO najboljše zdravilo.. Zakaj? Ker je uporaben kot sredstvo za preprečitev bolezni, ker ga lahko uporabljamo med sabo boleznijo & ga lahko doziramo tudi po končanem zdravljenju.. Pa nam ne bo nihče omejil njegovega jemanja - samo še koga drugega lahko okužimo z njim! Pravzaprav.. je edino zdravilo, ki je bilo dano prav vsem ljudem na svetu! - od vsakega posameznika pa je odvisno, v kolikšni meri ga bo uporabil..!

Saj veste.. En nasmeh nas nič ne stane, lahko pa nekomu polepša dan..

Nekaj se zgodi,
ko gledam ptice, ki letijo v nebo.
Na lepem me duši
in vse okoli mene postaja pretesno.

Ne, ne morem obstati
in čakati, da se umirim,
ker me žene zdaj od tukaj.
Ni treba, da grem daleč,
a se mi mudi,
res se mi mudi.

Ogenj pod nogami zagori
in duša postane nomad.
Veter mi na čelo nosi hlad,
ogenj pod nogami zagori.
In če imaš me res rad,
čakaj me in ne zapiraj vrat.
Ne zapiraj vrat,
ne zapiraj vrat,
ne zapiraj vrat,
ne zapiraj vrat, o ne ne.

Nekaj se zgodi,
ko polna luna v temo seje srebro,
takrat se mi ne spi.
Luči in mesečina,
za na pot je dovolj svetlo.

Ne, ne morem obstati
in čakati, da se umirim,
ker me žene zdaj od tukaj.
Ni treba, da grem daleč,
a se mi mudi,
res se mi mudi.

Ogenj pod nogami zagori
in duša postane nomad.
Veter mi na čelo nosi hlad,
ogenj pod nogami zagori.
In če imaš me res rad,
čakaj me in ne zapiraj vrat.

V meni je ptica, ne reži ji kril,
pusti, da naj sama leta in izpoje nemir.
Veš, da rada sem sama in rada s teboj,
vedno kot selivka se vrnem ti domov.

(~Neisha)

Lahko mi natančno poveš kaj se dogaja z mano, kaj počnem, na kakšen način razmišljam, a ti to ne bi uspelo, če ne bi sam počel istega. Meni razkriješ pomembne zadeve, pa se jih tudi ti zavedaš? Lahko je prebrati nekoga, če gledaš v svojo podobo in poznaš vsak njegov korak. Ampak to poveš na tak način, da v meni ustvariš občutek napake, nepravilnosti, napačne odločitve.. pa si ti ravno tak.. in se oba zavedava, da tega ni moč spremeniti. da je to to, najina slaba stvar, zato pa jo skušava prikriti in se trudiva drugje. ti izpadeš skrivnostno, nesramno, nedopustljivo, jaz pa vztrajno, trmasto in tečno. in je.. oba sva na begu.. takem neskončnem.. kje se lahko prekine to neskončno kroženje?

Iščem te v barvah.. vsakega posebej..

Trdi, da si v temno modri. Jaz trdim, da te opiše rdeča.. a v istem trenutku, te popolnoma opišem v vsej modrini. in zadanem. s svojo rdečo nisem prepričljiva, a globoko v sebi vem, da je rdeča barva, ki te z mojim pogledom nate najbolj opiše.. temno modra.. modra kot svoboda, navadnost, povprečnost, hkrati pa modra kot znanje, razum, pamet.. temno modra.. lahko si predstavljam širno morje.. kot neka izkušena podoba, z vsemi svojimi davnimi spomini, doživetji,.. temna.. neka skrivnostnost, neka globina, nekaj neznanega, nedojemljivega.. nekaj še nepoznanega in težko dosegljivega, oddaljenega.. še rdeča.. revolucionarna barva.. barva moči, veljave, barva odločnosti, boja, truda in pa barva.. močnega karakterja.. rdeča kot zelo vpadljiva barva, mi na nek način predstavlja posebnega človeka, z močnimi idejami, močno voljo.. krvav napad!!

Mene opiše z oranžno.. ker je oranžna med rdečo in rumeno.. rdeča odločna, “krvoločna”, revolucionarna = zagreta, odločna, ostra.. in rumena.. rumena pa prilagodljiva, nežna, prijazna, topla.. in ker sem enkrat eno, drugič drugo..dobimo oranžno..

njo opišem z rumeno.. sonce.. toplina, veselje, sreča, smeh, upanje, optimizem,…

Kako pomembne so mi postale barve.. z njimi lažje dojamem ljudi.. in vem, kam spadajo..

Zakaj se je pojavil? Kar naenkrat. Bi se bilo bolje nikoli srečati? Ne bi te smela spoznati. Pa sem te. Ne vem kaj bi rada. Nekaj. in to nekaj iščem. povsod. Je to, kar se mi zdi, res? Biti všeč, ali ustrezati? Zakaj ravno on? Razlika je (preveč) očitna.. Zakaj ravno njega? Zakaj? Kako, da je prišel? Kaj je njegov smisel? njegov namen? kaj želi? kako naj bom jaz jaz, če ne vem niti kaj se dogaja.. kako naj se delam, da je vse normalno, če ni.. kako naj ugotovim kaj hočem, če ne vem kaj imam na izbiro. Kako naj se najdem, če iščem po labirintu misli.. in potem je vmes tista težka tišina.. včasih je potrebna.. včasih čutiš, da mora biti.. in je. sem pa ne sodi. taka, mučna tišina, za katero bi si vsakdo želel, da je ne bi bilo.. in potem se zapletava v brezvezne vsakdanjosti, ki nimajo namena. čutim, da ga ni. v tišini čutim nelagodje. in sama stojim na razcepu. eden vpije nikoli stran in drugi milo prosi za konec. konec te tišine. Ne vem, o čem razmišljaš.. tudi zase ne vem.. iščem se.. a se pogrezam globoko v tišino. manj morečo, kot je tista najina. Ko bi jo le lahko zamenjala za smiselna vprašanja.. in ko bi nanja le dobila jedrnate odgovore. zakaj si vir moje sreče? naj ti to povem? rada te imam. ni prav.

http://skofja-loka1.skavt.net/

Ne razumeš, preden ne doživiš.. in to ti da čar božiča.. to je čar prazničnih dni.. da lahko nekoga osrečiš.. da mu lahko podariš Luč, veselje, da mu podariš trenutek.. da se ustaviš in ozreš okrog.. da razdaš svoje srce, svojo ljubezen.. nekaj najlepšega je raznašanje lmb bolnim in ostrelim.. takrat šele vidiš, kaj je to življenje.. in ugotoviš, da se nimaš nad ničemer pritoževati, da je življenje polno trpljenja in bolečine, a da so ponavadi taki ljudje navdani s tako mero optimizma, veselja in upanja, ki je ni moč opaziti nikjer.. prinesla sem jim luč, oni so mi jo prižgali v srcu.. ni mi žal dneva, ki sem ga darovala.. dobila sem sonček, dobila sem Luč.. hvala!

iščem en oprijemljiv dokaz, da je to, kar se dogaja, res.. pa ga ni.. in je in ni in nikakor ne vem kaj se bo zgodilo.. bo minilo? bo globlje? iščem smisel vztrajanja v tem.. se splača? kje je rešitev.. iščem v tem ljubezen.. je, ali je ni? iščem srečo.. mi jo prinaša? iščem mir.. misli me delajo nemirno, počutim se izgubljeno in..samo? polno misli in misli in misli.. iščem njega.. gledam ga, gledam in iščem nekaj.. nekaj smiselnega.. nekaj, kar je smiselno globlje, ker je vse na njem pozitivno in smiselno.. iščem se v njem.. in..? zakaj mi ne daš miru.. vznemirja me..

vedno naivno verjamem, da bo vse čudovito, da se bo zgodilo, kot se je že mnogokrat poprej?! In potem.. bum.. izvem, da je vse skupaj nekam padlo.. v vodo? In mi pade motivacija, pa nasmeh se zravna, veselje se skrči,… Jaz pa ostanem tam.. razočarana, kot vedno.. Mah, naj gre vse nekam.. Ne bom se več trudila.. za koga le!?

..pa res prihaja čar prazničnih noči..

Človek je nesposoben ubesediti svoje misli, svoja čustva.. Uporabi lahko samo eno dimenzijo, vendar besede nikakor ne zvenijo tako, kot bi človek res čutil.. zato je ponavadi razočaran nad svojo nesposobnostjo pisanja. Pisatelj Jesih lepo pove, da je šele vsaka 7 beseda primerna.. Noben sonet ne bo zajel globine ljubezni, noben slavospev ne bo naredil viharja, kot ga naredi ljubezen v srcu vsakega posameznika.. Včasih je tako težko govoriti o čustvih.. In če poskušaš.. ne zveni prepričljivo.. včasih se čustev bojiš.. ker nisi prepričan, da sodijo zraven.. včasih nisi prepričan o realnosti čustev.. zdi se ti, da so.. po drugi strani pa ni nič.. In potem je v tvoji glavi razdor, en tak ogromen prepad, ti pa skačeš iz enega konca na drugega in upaš, da ne padeš v pogubo.. Med skakanjem pa razmišljaš.. in razmišljaš.. in sanjaš.. in ne veš kaj je lepše..