..Leto nazaj sem sedela na vlaku (okrog mene polno so-skavtov) in se pogovarjala z najboljšo prijateljico (soskavtinjo) o tem, kako super bi bilo peti v MPZ- ju.. Pa sva sanjarili in sanjarili, a kaj kmalu ugotovili, da naju verjetno ne bi sprejeli.. In komaj začetek šolskega leta, pa že nisva imeli časa za vaje, pa.. pa.. toliko razlogov sva našli, da ja ne bi šli na avdicijo (ki sva jo pa že zamudili).. Pa je minilo leto.. In sva midve pozabili na to najino sanjarjenje.. Je prišlo poletje in pesem na ustih se je vrnila.. Vrnila se je želja, le da letos tista močna, ki pravi, da bo to zmagalo pred vsem ostalim.. In je res.. Le da sem spet zamudila avdicijo.. Sem pa le uspela priti na prvo vajo in takoj naslednji dan (včeraj) ognjeni krst.. Koncert.. Pred 1000 glavo publiko.. Smo ga preživeli in sem ful vesela, da sem storila še nekaj novega v svojem življenju.. Nekaj, kar bo sedaj naprej še eno dodatno vodilo v mojem življenju.. Hja, ko preživim avdicijo, seveda..