..In kako malo je potrebno, da se mi dan obrne na glavo.. En sam dogodek lahko tvoj velik obup in globoko žalost spreobrne v najlepši nasmešek na obrazu.. Ena sama oseba, ki prižge plamen upanja v tvojem srčku.. Ostali te pa samo opazujejo in se čudijo tvojemu nenadnemu preobratu.. Ti pa žariš in žariš in s svojim smehom okužiš še toliko in toliko drugih ljudi.. Sreča pa ostane.. In te razveseljuje še dolgo po tem, ko je spomin na srečen dogodek že zdavnaj izginil.. Res, kako malo je potrebno, da ti da nekdo vedeti, da nisi sam v množici brezizraznih obrazov.. Da še obstaja nekdo, ki te pozna in ki te zna osrečiti.. Pa čeprav se ta dotična oseba tega ne zaveda in verjetno se ji niti ne sanja, da je naredila nekaj čudovitega.. Pa je bilo to zgolj (največ) 4 minute in le nekaj besed.. O, hvala Bogu, da na tem super lepem planetu še živijo tako čudoviti ljudje..

.. In po vsem tem, kar sem doživela, mi je v glavi oznanjalo besedilo pesmi.. “Pridi polepšaj mi ta dan, dan, ki se začne, ko jutro se rodi.. Upanja malo mi daj, da bom verjela v ljudi..”