Nekaj se zgodi,
ko gledam ptice, ki letijo v nebo.
Na lepem me duši
in vse okoli mene postaja pretesno.

Ne, ne morem obstati
in čakati, da se umirim,
ker me žene zdaj od tukaj.
Ni treba, da grem daleč,
a se mi mudi,
res se mi mudi.

Ogenj pod nogami zagori
in duša postane nomad.
Veter mi na čelo nosi hlad,
ogenj pod nogami zagori.
In če imaš me res rad,
čakaj me in ne zapiraj vrat.
Ne zapiraj vrat,
ne zapiraj vrat,
ne zapiraj vrat,
ne zapiraj vrat, o ne ne.

Nekaj se zgodi,
ko polna luna v temo seje srebro,
takrat se mi ne spi.
Luči in mesečina,
za na pot je dovolj svetlo.

Ne, ne morem obstati
in čakati, da se umirim,
ker me žene zdaj od tukaj.
Ni treba, da grem daleč,
a se mi mudi,
res se mi mudi.

Ogenj pod nogami zagori
in duša postane nomad.
Veter mi na čelo nosi hlad,
ogenj pod nogami zagori.
In če imaš me res rad,
čakaj me in ne zapiraj vrat.

V meni je ptica, ne reži ji kril,
pusti, da naj sama leta in izpoje nemir.
Veš, da rada sem sama in rada s teboj,
vedno kot selivka se vrnem ti domov.

(~Neisha)