..In vrnil se je smeh.. Ure nedolžnega smeha so spet tukaj.. Nekaj najlepšega in najpopolnejšega.. Pa taka predanost.. V objemu najdražjega.. Oh, kako je lepo..

..Bum bum, bum bum, bum bum.. Oooo, danes, danes.. Bum bum, bum bum, bum.. Ooo, samo še tri ure.. Bum bum, bum bum, bum.. Naj bo že hitro konec.. Ne sledim, ne moreeeem.. Neee.. Bum bum, bum bum, bum.. Samo še ena ura.. O, ne.. Bum bum, bum bum.. Ojej, gremo.. Bum, bum, bum.. Aaa, glej.. Bum, bum, bum..

..A to je to? Ma ne no.. buuuuum, buuuuum, buuuuum..

..In kako malo je potrebno, da se mi dan obrne na glavo.. En sam dogodek lahko tvoj velik obup in globoko žalost spreobrne v najlepši nasmešek na obrazu.. Ena sama oseba, ki prižge plamen upanja v tvojem srčku.. Ostali te pa samo opazujejo in se čudijo tvojemu nenadnemu preobratu.. Ti pa žariš in žariš in s svojim smehom okužiš še toliko in toliko drugih ljudi.. Sreča pa ostane.. In te razveseljuje še dolgo po tem, ko je spomin na srečen dogodek že zdavnaj izginil.. Res, kako malo je potrebno, da ti da nekdo vedeti, da nisi sam v množici brezizraznih obrazov.. Da še obstaja nekdo, ki te pozna in ki te zna osrečiti.. Pa čeprav se ta dotična oseba tega ne zaveda in verjetno se ji niti ne sanja, da je naredila nekaj čudovitega.. Pa je bilo to zgolj (največ) 4 minute in le nekaj besed.. O, hvala Bogu, da na tem super lepem planetu še živijo tako čudoviti ljudje..

.. In po vsem tem, kar sem doživela, mi je v glavi oznanjalo besedilo pesmi.. “Pridi polepšaj mi ta dan, dan, ki se začne, ko jutro se rodi.. Upanja malo mi daj, da bom verjela v ljudi..”

..Kaj vse bi storila, le da enkrat bi me še objel.. Ljubi me ljubi, prosim, imej me rad.. Naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat.. Le tebe si želim, vzemi me, dala ti bom vse.. A ko se zjutraj zbudim nočem biti več dekle.. (~Čuki - Ljubi me ljubi)

..Tako lepa, a tako z žalostjo nabita pesem.. Oooo..

..Leto nazaj sem sedela na vlaku (okrog mene polno so-skavtov) in se pogovarjala z najboljšo prijateljico (soskavtinjo) o tem, kako super bi bilo peti v MPZ- ju.. Pa sva sanjarili in sanjarili, a kaj kmalu ugotovili, da naju verjetno ne bi sprejeli.. In komaj začetek šolskega leta, pa že nisva imeli časa za vaje, pa.. pa.. toliko razlogov sva našli, da ja ne bi šli na avdicijo (ki sva jo pa že zamudili).. Pa je minilo leto.. In sva midve pozabili na to najino sanjarjenje.. Je prišlo poletje in pesem na ustih se je vrnila.. Vrnila se je želja, le da letos tista močna, ki pravi, da bo to zmagalo pred vsem ostalim.. In je res.. Le da sem spet zamudila avdicijo.. Sem pa le uspela priti na prvo vajo in takoj naslednji dan (včeraj) ognjeni krst.. Koncert.. Pred 1000 glavo publiko.. Smo ga preživeli in sem ful vesela, da sem storila še nekaj novega v svojem življenju.. Nekaj, kar bo sedaj naprej še eno dodatno vodilo v mojem življenju.. Hja, ko preživim avdicijo, seveda..

Dobrih 12 dni je že, odkar smo se vrnili s potovalca.. In v tem času sem si pač že utegnila regeneratirat vse dele telesa.. Če bi pisala romane in zgodbe o tem kaj vse smo doživeli in kako smo se imeli, ne bi nikoli povzela bolje, kot če rečem samo, da smo se imeli super in da bi, če bi lahko, šla prec še na en tabor.. Kolo je nekaj najboljšega kar se ti lahko zgodi; sploh, če ugotoviš za kaj vse je uporaben.. Potovalni tabor peš ni niti malo toliko doživet kot s kolesi. Vse se tako hitro premika, v dobrem tednu dni obvoziš vse pokrajine.. Od hribov, nizkih, a strmih klančkov, spoznaš primorje, morje, vsee, vseee.. Da pa bo vsaj približno povedano kaj smo doživeli, je pa spodaj pripet opis treh dnevov, ki sem jih opisala jaz.. Kar ni moje še ni vse narejeno, da bi bilo v celoti objavljeno..

TOREK 7. AVGUST 2007 Kred pri Kobaridu – Lig

Tretji dan smo se zbudili v ženskem šotoru v taboru čete Grosuplje 1 v prečudovito jutro, ki se je za nas zgodilo že zelo zgodaj (od tu smo se na celem potovalcu sploh najhitreje in najbolj zgodaj odpravili na pot). Na tešče smo z veliko muko in težavami pririnili kolesa po ozki potki, polni kamenja in korenin do lesene brvi čez Nadižo, ki je široka komaj za kolo in kolesarja ob njem. Čeprav je brv že dokaj dotrajana pa je ostala cela tudi ob povratku na drugo stran. Poljska pot nas je že navsezgodaj pripeljala na glavno cesto, po kateri smo se v 6ih km in 20ih m nadmorske višine spustili do Kobarida. Večerja prejšnjega dne ni več držala, zato smo hlastno in lačno poiskali najbližji Petrol. Najprej smo poskrbeli za tehnične stvari, kjer bi nam skoraj razneslo s sedmimi bari napolnjeno zračnico, nato pa bi zaradi nepremišljenosti skoraj pognali v zrak še vso bencinsko črpalko. Skratka, Petrol je ostal cel, mi pa smo si gres na bencinskem gorilniku skuhali na drugi strani ceste.. J Okupirali smo še stranišča, da smo si lahko umili zobe in napolnili bidone predvsem pa, da smo si v miru lahko ogledali roza školjko v ženskem in zavohali smrad v moškem stranišču.

Asfaltirana, dokaj prometna in še bolj dokaj ravna cesta, nas je peljala naprej proti Tolminu. Kmalu naveličani avtomobilskega pleha pa smo raje zapeljali na vzporedno in manj prometno staro vaško pot, ki nas je vozila po vseh mogočih klancih gor in dol. Vmes je padla še debata; verjetno najbolj udarna v celem tednu - kaj bomo jedli za kosilo.. J Tolmin se nam je kaj kmalu postavil pred nos in za začetek smo si ogledali njihovo cerkev. Kasneje smo poiskali še trgovino, kjer sva nežnejši polovici na taboru prisotnega klana izbrali okusno kosilo. Vroče sonce nas je zaslepilo in na cesti smo zagledali privid; šest kolesarjev, s še večjimi in s še težjimi torbami se je peljalo v koloni v smeri Mosta na Soči. Ujeli smo tempo poganjanja pedal in se v zavetrju njihovih hrbtov kaj kmalu pripeljali do cilja tretjega dne. Ker pa je vremenska napoved napovedovala poslabšanje in ker je bila ura še zgodnja in predvsem, ker nismo bili še prav nič utrujeni, smo se odločili, da gremo naprej. In vse poti, ki vodijo kam, so v našem primeru vodile v klanec. Izbrali smo tistega krajšega, a zato toliko bolj strmega (Tako strmega, da so se nam jeziki vlekli po tleh, ko smo porivali kolesa navzgor. Pa vseeno.. Čez Vršič ga ni..J).

PETEK 10. AVGUST 2007 Trst – Ankaran

Po sprehodu po starem mestnem jedru Trsta nas je Paulo pospremil v njihove skavtske prostore, kjer smo pospravili še zadnje malenkosti in si izmenjali darila (mi njim spominsko rutko, oni nam tržaški našitek in Fuzbalada 2007). Popoldne je bilo že v polnem teku, ko smo se končno odpravili naprej, na našo, slovensko zemljo. Vmes smo se še izgubili v velemestu, precenili naše zmogljivosti in zagnano hoteli zapeljati na hitro cesto (op.p. ker smo ugotovili, da smo občutno prehitri za take stvari, smo se raje odločili za staro cesto v hrib.. J). Pot res ni bila naporna, tudi na meji nam niso prav nič težili. Se pa vidi kako je policajem na slovenski meji dolgčas; takoj je namreč udaril debato od kje prihajamo in kam gremo tako otovorjeni,.. Torej.. Slovenija, we are back.. Ja in? Kaj več narodne zavesti res ni bilo čutiti. Želeli smo si le enega, no, mogoče dvojega. Super kosila in pa morjaaaaa. Drugo smo dobili le do kolen, pa čeprav smo se trudili in hodili vsaj 500 m po mlakuži, prvo pa v celoti, le na dveh različnih lokacijah. Vmes nas je namreč ujel dež in umaknili smo se pod streho. Ampak verjamemo, da tega ne bi bilo, če se Mojca ne bi zaklenila na stranišče in bi lahko prišla ven in nam je nebi bilo treba čakati in bi pojedli pred dežjem. No, ampak to je že druga zgodba, mi pa govorimo o formalnih zadevah.. J Nekaj časa smo vedrili v kampu v Ankaranu, nato pa smo se še v dežnih kapljicah podali na strmo pot v klanec, ki nas je pripeljala.. do župnišča.. Ah, ja, imeli smo neznansko srečo, da smo dobili prenočišče – podstrešje, z vsaj 20 posteljami. Poleg tega pa še večerjo in čaj, pa zajtrk naslednji dan od Beltinških Prekmurcev. Aja, Simonovih 6 km do Ankarana in pa Slovenija na ovinku se je sprevrglo v 30 km predzadnji dan, ko so bile naše riti že popolnoma usnjene in ko nismo čutili nobene mišice več.

SOBOTA 11. AVGUST 2007 Ankaran – Koper – Škofja Loka

“Dež pada.. Ne, glej, ni ga več.. Oh, spet.. No, sej.. Pa dej, gremo zdj, k je glih tok mal..”
In smo šli.. Zadnjih 12 km do vlaka. Pisala se je sobota. In 14:45 je peljal edini vlak z možnostjo natovarjanja koles.
No ja, mi smo bili tam že okoli 12.30. Pa smo se Mojca, Simon in moja malenkost (Eva) požrtvovalno javili, da poiščemo trgovino in kupimo kosilo. Čeprav nismo imeli namena, smo vseeno naredili en kup doooolgih in še daaaaaljših ovinkov. In tako se je naša enokilometrska pod podaljšala za vsaj 100%. In potem še Žiga, ki je imel ob našem prihodu tak obupan pogled, da nam je takoj dal vedeti, da nas res dooolgo ni bilo. Skrajni čas je že bil, da natovorimo kolesa v vagon in se še sami spravimo na vlak, da si dobimo kupe. Brez večjih težav nam je uspelo in utrujeno smo se vrgli na udobne sedeže ter se prepustili brnenju vlaka, ki nas je popeljal daleč daleč stran. Izstopili smo v Ljubljani in se prestavili na en tir desno, kjer smo okupirali dva vhoda potniškega Siemensa. Vožnja je minilo hitro in prihod nazaj v Škofjo Loko, po prevoženih 360 km in okoli 25 urah, so ovekovečile dežne kapljice, ki so poplesavale v divjih ritmih naših src, polnih navdušenja, vznemirjenja in želja, da bi se kaj takega prav kmalu ponovilo.

Kar se mi zadnje čase dogaja, lahko danes spet vse zanikam.. Ne, ni res.. Verjetno je vse skupaj bil zgolj trenutek osamljenosti, pa sem mislila da je kaj na tem.. A-a.. Pozabljeno, že skoraj vse.. Čas mi pač hitreje celi rane, ki mi jih je naredilo to tridnevno norenje.. Kako sem vesela da je mimo; upam samo, da se čez dva meseca to ne bo spet ponovilo..

..Zdaj ni neba, so zvezde se poskrile,
pred gromom v njuno se skrivnost ovile,
da prazni trupli dež lahko umiva.

In kaplje, glej, so ji obraz izmile,
telo ji blisk odprl, da kjer zdaj biva,
ran srčnih bolečine več ne skriva..

Najprej hvala avtorju za tale del soneta, ki pripada meni.. V zadnjem polletju mogoče, sem se korenito spremenila.. Postajam oseba, ki ne strpi več z dvomi in nerazjasnjenimi dogodki, besedami, dejanji..V istem hipu, kot se mi vse skupaj dogaja, sem se pripravljena pogovarjati, odkrivati sebe in razkrivati svoja čustva.. Rajši se zjasnim takoj, ne glede na odgovor.. Dolgo predolgo sem čakala, pa čeprav sem vedela odgovor, še zmeraj čakala, če bo pa jutri kaj drugače.. Zdaj tega ne morem več in.. Sem raje direktna in grem naprej kot da se ni veliko spremenilo..

Hja, mogoče se bo komu zdelo to velika neumnost, toda meni se ne zdi.. Naredila sem veliko žrtev, ki pa na koncu sploh ni bila tako velika. Misli so me preganjale dva dni skupaj in v meni je bila le želja, da jih ustavim. Upala sem, da se bom počutila bolje. In res. Čutila sem rahlo vzhičenost pa zmedenost, pa čutila sem bitje srca, roke so se mi tresle, skratka živčna razvalina do konca.. Ampak je šlo in v tistem trenutku sem se res počutila srečno, bolj srečno kot prej, počutila sem se svobodno.. Ampak to zgolj 5 minut.. Ko je spet prišlo za mano razburjenje, želja, hrepenenje.. In spet mi misli ne dajo miru in je že tretji dan, kar je pri moji stvari preveč, občutno preveč.. Sploh se nič ne bi smelo dogajati.. Pa se.. Preveč.. In torej.. Jaz ostajam obupna, tista druga pa obupana.. Upam, da mi bo uspelo spraviti misli nekam drugam, ker na tem prostoru, v tem trenutku, ob teh osebah, takih misli ne bi smelo biti..

||–..|.-|.-..|.—|..-|-…|.-..|.—|.|-.|.-||…|.|–|| .. Uuups, a ne..

Vse jasno, vse razrešeno, jaz pa nič več razpeta med dvema.. Jeeeej.. In Eva spet vesela..

Uff.. 92, 96 km.. 5 celih ur vožnje + dodatna ena minutka.. Klančki gor, klančki dol.. Pot, v pol že prehojena pred leti, pa tako poznana,.. Vse, vseeee, da bi le prišla do Bleda- cilja v smeri tja.. V smeri nazaj pa seveda Škofja Loka.. Zadnjih 15 km sem celo požrtvovalno vozila okrog kolesarske torbe in brez kančka utrujenosti zapeljala v domači kraj.. Aja, vse skupaj s kolesom.. Ljubljeni ljudje, ljubljeni kraji, ljubljeno kolo,… Super dogodek! Še ga bom ponovila..

Polna presenečenj, drugi polni presenečenj, povsod okrog nas sama presenečenja.. V petek zvečer sem prišla domov, da si odpočijem od lenarjenja na Murterju.. In kaj me čaka doma.. Pospravljena miza, ki je bila tako vidna mogoče nekaj let nazaj.. Včeraj sem pridno pekla torto, danes sem jo še spravila v končno obliko in glej- presenetili smo brata.. Zaenkrat jo je videl samo na mobitelu, ampak sline se mu pa že cedijo.. Tako malo ur, jaz pa sem polna energije in sem že toliko stvari naredila, da se lahko samo čudiš moji zagnanosti.. Ena stvar je bila recimo tudi kitara.. Po kakšnem mesecu ležanja v omari.. Sem ful ponosna na dva nova prijema na tablaturah, ki sem ju našla, za en komad, ki se ga hočem naučit.. Skratka.. Uživam počitniško nedeljo.. Brezdelje, s polno paro..

Tole pa pač moja umetnina od torte.. In napis na torti pride iz tiste frucove reklame.. Ti žejen, jaz Fruc..